Kraj z večtisočletno zgodovino, kamor lahko pridete le nekaj tednov na leto

V dolini Saimaluu Tash v Kirigizistanu so verski obredi neprekinjeno potekali tri tisočletja. Verniki so sledove tengrističnih obredov za seboj pustili v obliki skoraj 90.000 petroglifov, vklesanih v deset tisoč skal.

Dolina je eno največjih in najbolj odmaknjenih visokogorskih najdišč petroglifov na svetu (petroglif: v kamen vrezana, vklesana risba, navadno kot znamenje, znak, simbol, op. a.).

Saimaluu Tash, kar v kirgiščini pomeni "vezeni kamni", je ena najbolj osupljivih kulturnih znamenitosti Srednje Azije, hkrati pa tudi ena najtežje dostopnih, piše CNN.

Petroglife so v temen vulkanski bazalt vklesavali zaporedni rodovi nomadskih plemen bronaste dobe, skitskih bojevnikov in zgodnjih turških civilizacij. Ta galerija na prostem je neokrnjeni arhiv starodavnih človeških verovanj – od prizorov prazgodovinskega lova do svetih obredov čaščenja sonca.

Ujeti je treba pravi čas

Pot zahteva vzpon po stezi, ki se vije skozi skalnato pokrajino gorovja Tjanšan in prečka začasni snežni most, od katerega je odvisno celotno potovanje.

Če pridete prezgodaj v sezoni, petroglifi ostanejo zakopani pod zimsko snežno odejo; če pridete prepozno, se snežni most že toliko stali, da ga ni več mogoče varno prečkati.

Zaradi tega občutljivega sezonskega ravnovesja so petroglifi dostopni le v kratkem, približno šesttedenskem obdobju, običajno med julijem in septembrom.

Kraj kulturne dediščine "brez primere"

Med počasnim vzponom turistična vodnica Altynai Kudaibergenova iz Biškeka je pojasnila, s kakšnimi preizkušnjami so se morali soočati ti že davno pozabljeni umetniki, da so prišli sem, in zakaj je ta kraj tako poseben kot prostor čaščenja.

"Starodavna ljudstva so morala pot skrbno načrtovati in se spoprijemati z najrazličnejšimi izzivi, ko so se stoletja, leto za letom, vzpenjala sem," je povedala za CNN. "Morala so premagovati steze, ki se vzpenjajo po strmih pobočjih, in nevarne zaplate ledu, ki vztrajajo v senci in se nočejo staliti niti pod poletnim soncem," je razložila.

Nekaj nad 2.000 metri nadmorske višine se po skoraj treh urah vzpona začnejo pojavljati prve temne površine bazaltnih skal.

Zdi se, da vklesane podobe prikazujejo prizore lova, vojskovanja, čaščenja sonca in še marsičesa – umetnost, ustvarjeno v zahvalo za že prejete blagoslove ali kot prošnjo višji sili za srečo.

Tengrizem, animistično izročilo, v katerem stik z duhovi narave vzpostavljajo šamanski posredniki, je prevladoval med verskimi prepričanji Srednje Azije pred prihodom islama v osmem stoletju. Čeprav številna duhovna svetišča tega verovanja v takšni ali drugačni obliki obstajajo še danes, so kraji, kot je Saimaluu Tash, ki so se ohranili v prvotnem stanju in jih prihod sodobnih religij ni spremenil, izjemno redki.

Po besedah Kudaibergenove gre za kraj kulturne dediščine brez primere. "Gre za največje najdišče petroglifov v Srednji Aziji, ki so jih v štirih tisočletjih za seboj pustila različna ljudstva. Prav zaradi tega je kraj izjemen z zgodovinskega, arheološkega in antropološkega vidika, nenazadnje pa je tudi muzej najzgodnejše umetnosti," meni.

Tri tisočletja verovanja

Petroglifi so bili pozabljeni, dokler jih leta 1902 ni ponovno odkril vojaški kartograf carske Rusije Nikolaj Hludov. Arheologi pa so najdišče začeli temeljiteje preučevati šele konec štiridesetih let 20. stoletja.

Raziskave najstarejše petroglife na tem območju umeščajo v bronasto dobo, njihovo ustvarjanje pa se je nadaljevalo skozi železno dobo vse do zgodnjega turškega obdobja, približno do leta 900 našega štetja. To pomeni, da je bila ta majhna ledeniška dolina središče čaščenja približno tri tisočletja.

Vklesane podobe pripovedujejo o lovskih odpravah in poljedelskih skupnostih, vojskujočih se plemenih in čaščenju sonca ter ponujajo dragocen vpogled v življenje in način življenja turških, skitskih in še starejših nomadskih kultur tega območja, kjer so tako pomembne najdbe redke.

Prav odmaknjenost, ki je omejevala raziskovanje in dostop turistov, pa je petroglife tudi ohranila v tako izjemnem stanju, saj je bilo ropanja in vandalizma zelo malo. Debela zimska snežna odeja je bazalt večinoma ščitila pred hitrimi temperaturnimi nihanji.

Čeprav je ob starodavnih vklesanih podobah mogoče opaziti tudi nekaj primerov sodobnih grafitov, Kudaibergenova nanje gleda z dolgoročnejše perspektive.

"Starodavna umetnost petroglifov kaže, kaj je bilo pomembno ljudem, ki so živeli že okoli leta 3.000 pred našim štetjem – hrana, lov, vojna, čaščenje in razmnoževanje. Danes ob njih naletimo na napise, kot je 'Saša je bil tukaj, 2012'. Zdaj to obravnavamo kot vandalizem, toda čez tisočletje bodo znanstveniki verjetno preučevali tudi te napise in opozarjali na razlike v tem, kaj je bilo pomembno ljudem v različnih obdobjih – od osnovnega preživetja do izražanja lastne identitete," je dejala.

Na pot se poda le malo turistov

Ker kirgiški turizem v zadnjem času doživlja razcvet, dolgo načrtovani infrastrukturni projekti pa to območje približujejo večjim mestom, ostaja občutek, da globoka tišina, ki obdaja petroglife, ne bo mogla trajati še dolgo.

Za maloštevilne tuje turiste, ki se podajo na to pot, je prav izjemna odmaknjenost največja privlačnost. Saimaluu Tash za zdaj ostaja daleč od ustaljenih turističnih poti. Višje v dolini, mimo svetega ribnika proti vetrovnemu prelazu, so edini sledovi človeške dejavnosti tisti, ki so bili v skale vklesani pred več tisoč leti.

Z vrha prelaza, od koder pogled zajame 10.000 skal, raztresenih po travnatem pobočju, se prizor zdi neizmerno oddaljen od sedanjosti.

Podobno meni ameriška pohodnica Tara Fenwick-Smith, ki je pred kratkim obiskala dolino Saimaluu Tash: "Kot nekdo, ki je prehodil že kar nekaj pohodniških poti po vsem svetu, lahko rečem, da ima ta resnično vse: zahtevne prelaze, bujne doline z zasneženimi gorami, deroče reke, ki jih je težko prečkati, več konj kot ljudi in tu in tam prijaznega pastirja, ki že več mesecev ni videl turista in vas povabi v svojo jurto na čaj."